Matija Jama se je leta 1923 vrnil v Ljubljano iz Beograda, kjer je izgubil upanje, da bi našel novo in zainteresirano občinstvo. V prizadevanjih, da bi našel konjunkturne motive, se je podajal na Bled, kjer je slikal blejske vedute in krajine v neposredni okolici pri Zasipu in proti Gorjam. Delal pa je tudi v Ljubljani, kjer je eden od značilnih motivov panoramski pogled z jugovzhodnega pobočja grajskega hriba vzdolž Ljubljanice proti Krimu. V popoldanski luči se koplje nov podaljšek mestnega tkiva ob Gruberjevem kanalu proti Špici. To pot Jama ni iskal trenutnega vtisa krajine, temveč je poudaril razpoloženjsko ubrano v daljavo razširjeno krajino, ki se s tanjšanjem rečne struge pred obzorjem sreča z modrikasto pregrado Krima in okoliških vzpetin.