Domov/Avtor/Alexej von Jawlensky

Alexej von Jawlensky - Od 1918 dalje

((Toržok, 1864 – Wiesbaden, 1941))

Rojen 1864 v Toršoku v tverski guberniji, umrl 1941 v Wiesbadnu. Učil se je pri Repinu na akademiji v Sankt Peterburgu; leta 1896 je odšel v München, kjer je s svojimi rojaki Kandinskim, Bechtejeffom in Marianno Werefkin 1909 ustanovil Neue Künstlervereinigung München. Ob izbruhu prve svetovne vojne se je umaknil v Ascono v Švici; od 1921 naprej je prebival v Wiesbadnu. Leta 1924 je skupaj s Kandinskim, Feiningerjem in Kleejem ustanovil skupino Die blauen Vier. Slikarstvo Jawlenskega je spočetka temeljilo na študiju Cézanna in van Gogha, pozneje pa so nanj vplivala Matissova dela. Za njegovo zrelo dobo je značilen izrazit ekspresionizem, ki ga dosega z živimi barvami in prvinsko preprostimi oblikami.

Lit.: Aleksej Jawlensky 1864 bis 1941, München 1983 [rk]; Maria Jawlensky – Lucia Pieroni Jawlensky – Angelica Jawlensky: Alexej von Jawlensky: Catalogue Raisonné of the Oil Paintings: 1914-1933, zv. II, London 1992; iste, nav. delo, 1934-1937, zv. III, London 1993; Alexej von Jawlensky, Milano 1995 [rk].

Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo. Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
Learn more about the period