Home/Author/Alexej von Jawlensky

Alexej von Jawlensky - Od 1918 dalje

((Torzhok, 1864 – Wiesbaden, 1941))

Born 1864 in Torzhok in the Tver province, died 1941 in Wiesbaden. He studied with Repin at the academy in Saint Petersburg; in 1896 he went to Munich where he joined his compatriots Kandinsky, Bechtejeff and Marianne von Werefkin to found the Neue Künstlervereinigung München in 1909. When World War I broke out he retired to Ascona in Switzerland; from 1921 onwards he lived in Wiesbaden. In 1924 he joined Kandinsky, Feininger and Klee to found the Die blauen Vier group. Jawlensky’s painting was at first based on the study of Cézanne and van Gogh, later he was influenced by Matisse. Characteristic of his mature period was a marked expressionism, which he achieved with bright colours and simple elementary forms.

Lit.: Aleksej Jawlensky 1864 bis 1941, München 1983 [ex. cat.]; Maria Jawlensky – Lucia Pieroni Jawlensky – Angelica Jawlensky: Alexej von Jawlensky: Catalogue Raisonné of the Oil Paintings: 1914-1933, Vol. II, London 1992; op. cit., 1934-1937, Vol. III, London 1993; Alexej von Jawlensky, Milano 1995 [ex. cat.].

Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo. Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
Learn more about the period