Domov/Avtor/Antonio Calza

Antonio Calza - 1600–1700

((Verona, 1653–1725))

Rojen 1653 v Veroni, umrl 1725 prav tam. Baje je bil najprej učenec Carla Cignanija v Bologni, nato je ok. 1675 odšel v Rim, kjer se je učil pri Jacquesu Courtoisu, imenovanem Il Borgognone. Deloval je v svojem rojstnem mestu, v Benetkah, Bologni in Milanu; leta 1712 ga je princ Evgen Savojski poklical na Dunaj, kjer je ostal do 1716. Danes nam niso znane krajine, ki jih je po podatkih v starih virih slikal v Poussinovem slogu, pač pa je znanih nekaj nabožnih slik, katerih slog kaže veronske in bolonjske prvine. Calza je znan predvsem kot slikar bitk in prav v tej slikarski zvrsti je njegov sloves segel daleč prek ožjih meja: v tem žanru velja za enega najboljših učencev Jacquesa Courtoisa in nedvomno za najzanimivejšo osebnost med beneškimi slikarji bitk poznega 17. stoletja.

Lit.: Nicola Ivanoff, s. v. Calza Antonio, Dizionario biografico degli italiani, XVII, Roma 1974, str. 41-42; La Battaglia nella pittura del XVlI e XVIlI secolo, ured. Patrizia Consigli Valente, uvod Attilio Bertolucci, besedilo Federico Zeri & Gianni Cavazzini, Banca Emiliana, Parma 1986; Seicento, zv. I-II, Milano 1989 (biogr. Elena Rama).

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.
Learn more about the period