Rojen ok. 1630 v Gdánsku, umrl ok. 1703 v L’Aquili v Abruzzih. Oče Veit Ruthart je bil krojač iz Fürtha. Leta 1652 in 1659 je slikar že živel v Rimu, 1663/64 je bil član antwerpenske gilde, 1665 in 1667 je izpričan na Dunaju, v Gradcu, 1672 v Benetkah in Rimu, kjer je vstopil v celestinski samostan S. Eusebio in prevzel meniško ime Andreas. Iz Rima je odšel v samostan S. Maria di Collemaggio, kjer je ostal do smrti. Ruthart je bil zelo spreten mojster, slikar živali; pogosto jih je upodabljal v divjih spopadih (pse, jelene, medvede, volkove in leve). Njegova platna, ki so včasih velikih dimenzij, razkrivajo v pokrajinskih ozadjih študij po delih Salvatoreja Rosa in njegovih posnemovalcev, živali pa odvisnost od flamskih mojstrov (Fyt, Snyders in drugi). Človeške figure so na Ruthartove podobe pogosto doslikali drugi slikarji. Ruthartova dela hranijo v L’Aquili, dve oltarni sliki sta v cerkvi S. Eusebio v Rimu, nadalje v muzeju Joanneum v Gradcu, v Galeriji akademije likovnih umetnosti in v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju ter drugod.
Lit.: Renate Trnek, Niederländer und Italien: Italianisante Landschafts- und Genremalerei von Niederländem des 17. Jahrhunderts in der Gemäldegalerie der Akademie der bildenden Künste in Wien, Wien 1982, str. 104-105; Peter Herde, Zur neuzeitlichen Ikonogaphie Papst Cölestins V.: Mattia Preti und Carl Ruthart, Institution und Darstellung, Erich Hubala zum 24. März 1985, ured. Frank Büttner in Christian Lenz, München 1985, str.173-182.