Domov/Avtor/Cipriano Efisio Oppo

Cipriano Efisio Oppo - Od 1918 dalje

((Rim, 1891–1962))

Rojen 1891 v Rimu, umrl 1962 prav tam. Slikarstvo je študiral v Rimu. S satiričnimi risbami, pozneje zbranimi in objavljenimi 1916 z naslovom Fuoco!, je sodeloval pri publikacijah L’Idea Nazionale in Fuoco! S slikarji iz kroga Valori plastici je 1922 razstavljal v Firencah. V mladosti se je navduševal nad francoskim impresionizmom in postimpresionizmom, pozneje je postal naturalist v slogu 19. stoletja. Bil je predsednik fašistične organizacije Sindacati delle Belle Arti. V časopisu Tevere je patetično napadal “škodljive” stilne vplive nemškega modernega slikarstva na italijansko slikarstvo, pri čemer ga je podpiral tudi kritik Ugo Ojetti. Sodeloval je pri organizaciji beneških bienalov in rimskih kvadrienalov. Bil je tudi scenograf.

Lit.: Emilio Cecchi, Oppo, Paris 1934; Novecento/1, zv. I-II, 1992 (biogr. Andrea Zanella); Novecento/2, zv. 1993, str. 570; Disegno italiano del Novecento, Milano 1993.

Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo. Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
Learn more about the period