Home/Author/Cipriano Efisio Oppo

Cipriano Efisio Oppo - Od 1918 dalje

((Rome, 1891–1962))

Born 1891 in Rome, died there in 1962. Oppo studied painting in Rome. He contributed satirical drawings to the publications L’Idea Nazionale and Fuoco! and later collected and published them in 1916 under the title Fuoco! In 1922 he exhibited his works in Florence together with the painters of the Valori plastici group. In his youth he was an admirer of French Impressionism and Post-Impressionism, later he became a naturalist in the style of the 19th century. He was president of the Fascist Sindacati delle Belle Arti. In the paper Tevere he made pompous attacks on the “harmful” stylistic influences of modern German painting on Italian painting, in which he was supported by the critic Ugo Ojetti. He collaborated on the organisation of the biennials in Venice and the Roman quadrennials. He was also a scenographer.

Lit.: Emilio Cecchi, Oppo, Paris 1934; Novecento/1, Vol. I-II, 1992 (biogr. Andrea Zanella); Novecento/2, Vol. 1993, p. 570; Disegno italiano del Novecento, Milano 1993.

Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo. Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
Learn more about the period