Domov/Avtor/Filippo De Pisis

Filippo De Pisis - Od 1918 dalje

((Ferrara, 1896 – Milano, 1956))

Rodil se je 1896 v Ferrari in umrl 1956 v Milanu. Bil je tudi pomemben pisatelj in pesnik. Dolgo časa je živel v Parizu, kjer je bil v stiku s surrealističnimi slikarji in kjer je preučeval dela impresionistov. Njegov slog v resnici združuje nekakšen impresionizem, ki nima naturalističnih ciljev, in hitre poteze čopiča, značilne za nekatere beneške slikarje iz 18. stoletja, kot sta npr. Giovanni Antonio in Francesco Guardi. Njegova številna tihožitja, portreti, krajine in interierji imajo zaradi preciznih barvnih razmerij, ki so pogosto bleščeče jasna, veliko sugestivno moč.

Lit.: Novecento/1, zv. I-II,1992 (biogr. Lorenzo Selleri); Novecento/2,1993 (biogr. Lorenzo Selleri); Disegno italiano del Novecento, Milano 1993 (razni avtorji); De Pisis dalle avanguardie al “diario”, Galleria Nazionale d’Arte Moderna, Roma 1993 (razni avtorji) [rk]; De Pisis, ured. Andrea Buzzoni, Ferrara – Palazzo Massari, Museo d’Arte Moderna e Contemporanea, Ferrara 1996 [rk].

Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo. Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
Learn more about the period