Home/Author/Filippo De Pisis

Filippo De Pisis - Od 1918 dalje

((Ferrara, 1896 – Milan, 1956))

Born 1896 in Ferrara, died 1956 in Milan. He was also an important writer and poet. For many years he lived in Paris, where he was in contact with the Surrealist painters and where he studied the works of the Impressionists. His style is actually a combination of a sort of Impressionism without naturalistic goals and the rapid strokes of the brush characteristic of some 18th century Venetian painters, for example Giovanni Antonio and Francesco Guardi. His numerous still lifes, portraits, landscapes and interiors have great suggestive power due to their precise colour relationships, which are often brilliantly clear.

Lit.: Novecento/1, Vol. I-II,1992 (biogr. Lorenzo Selleri); Novecento/2,1993 (biogr. Lorenzo Selleri); Disegno italiano del Novecento, Milano 1993 (more authors); De Pisis dalle avanguardie al “diario”, Galleria Nazionale d’Arte Moderna, Roma 1993 (more authors) [ex. cat.]; De Pisis, Editor Andrea Buzzoni, Ferrara – Palazzo Massari, Museo d’Arte Moderna e Contemporanea, Ferrara 1996 [ex. cat.].

Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo. Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
Learn more about the period