Domov/Avtor/Giorgio Morandi

Giorgio Morandi - Od 1918 dalje

((Bologna, 1890–1964))

Rojen 1890 v Bologni, umrl 1964 prav tam. Umetnik, ki velja danes za enega največjih italijanskih slikarjev, ni nikoli zapustil rojstnega mesta, kjer se je izšolal na lokalni akademiji. Potem ko se je za nekaj časa približal futurizmu in nato metafizičnemu slikarstvu, je kmalu razvil osebni slog, ki pozneje ni doživel večjih sprememb in ki se je realiziral v številnih slikah na platno in v jedkanicah. Z izjemo nekaj redkih figuralnih kompozicij obsega Morandijevo delo krajine in zlasti tihožitja s steklenicami in starimi predmeti, ki so podani z izredno barvno senzibilnostjo in temeljijo na drobnih variacijah, ki jih slikar dosega z nadvse občutljivimi in trepetajočimi potezami čopiča. Tihi svet Morandijevih krajin in tihožitij obvladujeta intenzivna liričnost in skoraj asketska introspekcija: strogo omejitev motivov, ki jih je slikar prenesel v svet brez časa in razvoja, je mogoče interpretirati kot umetnikov osebni protest proti fašistični diktaturi in proti materializmu, ki je označeval kulturno življenje v Italiji po 1920.

Lit.: Lamberto Vitali: Morandi: Catalogo generale, zv. I-II, Milano 1977; Morandi: Acquerelli: Catalogo generale, ured. Marilena Pasquali, Milano 1991; Morandi: Incisioni: Catalogo generale, ured. Michele Cordaro, Milano 1991; Novecento/1, zv. I-II, Milano 1992 (biogr. Marilena Pasquali); Giorgio Morandi artista d’Europa, ured. Marilena Pasquali, Milano 1992; Novecento/2, zv. I-II, Milano 1993 (biogr. Marilena Pasquali); Disegno italiano del Novecento, Milano 1993.

Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo. Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
Learn more about the period