Home/Author/Giorgio Morandi

Giorgio Morandi - Od 1918 dalje

((Bologna, 1890–1964))

Born 1890 in Bologna, died there in 1964. The artist, who is today considered to be one of the greatest Italian painters, never left his native city, where he studied at the local academy. For some time he was close to Futurism and then to Metaphysical Painting, but he soon developed an individual style which did not significantly change later and which he realised in numerous paintings on canvas and in etchings. With the exception of some rare figural compositions Morandi painted mainly landscapes and in particular still lifes with bottles and old objects, which are depicted with an exceptional feeling for colour and are based on minute variations, which are achieved with extremely sensitive and vibrant brush strokes. The silent world of Morandi’s landscapes and still lifes is permeated with an intense lyricism and an almost ascetic introspection: the strict limitation of motifs, which the painter set into a world in which there is neither time nor development, can be interpreted as the artist’s personal protest against the Fascist dictatorship and against the materialism which marked the cultural life in Italy after 1920.

Lit.: Lamberto Vitali: Morandi: Catalogo generale, Vol. I-II, Milano 1977; Morandi: Acquerelli: Catalogo generale, Editor Marilena Pasquali, Milano 1991; Morandi: Incisioni: Catalogo generale, Editor Michele Cordaro, Milano 1991; Novecento/1, Vol. I-II, Milano 1992 (biogr. Marilena Pasquali); Giorgio Morandi artista d’Europa, Editor Marilena Pasquali, Milano 1992; Novecento/2, Vol. I-II, Milano 1993 (biogr. Marilena Pasquali); Disegno italiano del Novecento, Milano 1993.

Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo. Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
Learn more about the period