Domov/Avtor/Giovanni Andrea Carlone

Giovanni Andrea Carlone - 1600–1700

((Genova, 1639–1697))

Rojen 1639 v Genovi, umrl 1697 prav tam. Zrasel je v slikarski družini. Najprej se je učil pri očetu Giovanniju Battistu, nato si je izpopolnil znanje v Rimu pri Carlu Marattu in obiskal Neapelj in Benetke. Potem ko je deloval v Perugii in Rimu, se je vrnil v rojstno mesto, kjer je ustvaril vrsto oljnih slik in fresk. Carlonejev slog, je nadvse značilen za genovski barok v njegovem zrelem času: takrat je rimski klasicizem oživil in dopolnil veliko lokalno izročilo slikarjev-dekoraterjev.

Lit.: Seicento, zv. I-II, Milano 1989 (biogr. Silvia Colombo); Genova nell’eta barocca, ured. Ezia Gavazza & Giovanna Rotondi Terminiello, Genova 1992 (biogr. Rita Dugoni) [rk].

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.
Learn more about the period