Rojen 1566 (po R. Möllerjevi ok. 1568) v Rimu, umrl 1644 prav tam. Deloval je predvsem v rojstnem mestu, kjer se je ohranilo mnogo njegovih slik, ki jih je naslikal za manjše, pa tudi za večje cerkve, med drugim za Santa Maria Maggiore in Sv. Petra v Vatikanu. Večkrat je bil principe Accademie di San Luca. Papež Pavel V. ga je povzdignil v viteza. Baglione je delal tudi za mantovske vojvode, za francoski dvor in za razne naročnike v številnih italijanskih mestih. Na njegov slog, ki se je sprva zgledoval po poznem rimskem manierizmu, je nato močno vplival Caravaggio. Baglione je z njim prišel v ostre spore, ki so dosegli vrh 1603 v znani sodni razsodbi. Pozneje se v njegovih delih kažejo vplivi Caravaggiovih posnemovalcev, pa tudi Cigolija in Guida Renija. Baglione je znan tudi kot zgodovinar umetnosti, saj je napisal Vite dei Pittori, Scultori, Architetti …, ki so izšle 1642 v Rimu; ti življenjepisi umetnikov so eden glavnih virov za poznavanje slikarstva v Rimu ob koncu 16. in v prvih štirih desetletjih 17. stoletja.
Lit.: Seicento, zv. I-II, Milano 1989 (biogr. Gianni Papi); Renate Möller: Der römische Maler Giovanni Baglione: Leben und Werk unter besonderer Berücksichtigung seiners stilgeschichtlichen Srellung zwischen Manierismus und Barock, Tuduv. Studien, zb. Kunstgeschichte, zv. 41, München 1991.