Motiv slike je klasičen in izvira iz Ksenofonta (Memorabilia II, 1, 21 sq.) in Hezioda (Erga, 287 sq.): kaže mladega Herkula z gorjačo kot značilnim atributom, ko se odloča med dvema potema, ki se odpirata pred njim in kjer vlada nad prvo Krepost, nad drugo pa Pregreha. Prva od teh alegoričnih figur je upodobljena kot oborožena žena, kar pomeni, da se Krepost nenehno bojuje proti Pregrehi, druga pa spominja na napol razgaljene in z dragulji okrašene kurtizane. Za Krepostjo se dviga strma gora, medtem ko je v ozadju za Pregreho gozdnata ravnina, po kateri se vijuga reka. Slog slike, še zlasti v figuri Herkula, spominja na zadnji čas Baglionejevega dolgoletnega ustvarjanja. Posebej poučne so primerjave s tremi slikami, ki jih je slikar naslikal za eno od kapel v cerkvi Santa Maria dell’Orto v Rimu in ki kažejo Marijo z detetom in s sv. Ambrožem, sv. Karlom Boromejskim in sv. Bernardinom Sienskim, Sv. Ambroža, ki premaga arijance in Sv. Karla Boromejskega s kužnimi bolniki. Značilni za Baglionejevo zadnjo dobo sta tudi dokaj površna izdelava in tipološka izbira treh oseb. Zelo verjetno, če že ne gotovo, je, da gre za delo, ki ga Baglione sam omenja v svojem življenjepisu, da predstavlja Ercole … dalla Voluttá … allettato, & egli voul’ andare al Tempio dell’ Eternitá (Herkules …, ki ga vabi Pregreha, on pa hoče iti v tempelj večnosti). Slikar je sliko podaril Ottaviu Tronsarelliju iz Rima. Temu je baje narekoval tudi svoje Vite; vsekakor spada v slikarjev zadnji čas med letoma 1640 in 1642; to datacijo potrjujejo tudi izsledki stilne analize.