Domov/Avtor/Giuseppe Vicenzino

Giuseppe Vicenzino - 1600–1700

((deloval v 2. pol. 17. stol.))

Milanski slikar, ki je deloval v drugi polovici 17. stoletja in se je specializiral na cvetlična tihožitja. Poznamo mnogo njegovih signiranih del, med njimi monumentalni sliki v zbirki Dubini v Milanu, ki sta bili na ogled na razstavi italijanskega tihožitja La natura morta italiana v Neaplju leta 1964. Nadrobnejši podatki o slikarjevem življenju niso znani. Zdi se, da je bil skupaj z Margherito Caffi učenec skrivnostnega Vincenza Volo, slikarja tihožitij, čigar del ne poznamo. Ker se je Margherita Caff podpisovala “Vicenzina”, bi Vicenzino mogel biti njen sorodnik, ali pa sta oba prevzela ime po svojem učitelju in je Vicenzino le umetniški vzdevek.

Vicenzinov slog je lombardski, vendar je oplojen tudi s flamskimi značilnostmi v duhu Abrahama Brueghla in italijanskega slikarja Maria de’ Fiori (Mario Nuzzi). Znano je, da je Vicenzino imel hčerko Domenico, ki je prav tako slikala cvetlična tihožitja, in vrsto učencev, ki so razširjali njegov slog.

Lit.: Luigi Salerno, Nuovi studi su la natura morta italiana, Roma 1989; La natura morta in Italia, ured. Federico Zeri, zv. I-II, Milano 1989 (besedilo Alessandro Morandotti); Settecento Lombardo, Palazzo Reale & Museo della Fabbrica del Duomo, Milano 1991, str. 239-240 (biogr. Anna Maria Bianchi) [rk].

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.
Learn more about the period