Giuseppe Vicenzino - 1600–1700

((active 2nd half 17th cent.))

A Milanese painter who worked in the second half of the 17th century and specialised in flower still lifes. We know many of his signed works, among them two monumental paintings in the Dubini collection in Milan, which were shown at the exhibition of Italian still lifes La natura morta italiana in Naples in 1964. No details of the painter’s life are known. It would appear that he and Margherita Caffi were pupils of the mysterious Vincenzo Volo, a still-life painter whose works we do not know. Because Margherita Caffi signed “Vicenzina”, Vicenzino might have been a relative of hers, or both of them might have taken their names from their teacher, so that Vicenzino might only be a pseudonym.

Vicenzino’s style is Lombard, but it is enriched with Flemish features in the spirit of Abraham Brueghel and the Italian painter Mario de’ Fiori (Mario Nuzzi). It is known that Vicenzino had a daughter called Domenica who also painted flower still lifes, and a number of pupils who popularised his style.

Lit.: Luigi Salerno, Nuovi studi su la natura morta italiana, Roma 1989; La natura morta in Italia, Editor Federico Zeri, Vol. I-II, Milano 1989 (Text: Alessandro Morandotti); Settecento Lombardo, Palazzo Reale & Museo della Fabbrica del Duomo, Milano 1991, pp. 239-240 (biogr. Anna Maria Bianchi) [ex. cat.].

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.
Learn more about the period