Domov/Avtor/Jacob Jordaens

Jacob Jordaens - 1600–1700

((Antwerpen, 1593–1678))

Rojen 1593 v Antwerpnu, umrl 1678 prav tam. Jordaens je eden vélikih flamskih umetnikov baročnega časa. Sprva je bil učenec Rubensovega učitelja Adama van Noorta, nato je od 1618 deloval v Rubensovi delavnici. Nikoli ni bil v Italiji in caravaggiovske prvine so prišle v njegove slike s posredovanjem Caravaggiovih severnih posnemovalcev. Po Rubensovi smrti leta 1640 je Jordaens postal glavna umetniška osebnost v Antwerpnu. Njegov krepki, kdaj pa kdaj naravnost robati slog povzema teme tako izbrano humanistične kot tudi ljudske kulture.

Lit.: Roger-A. D’Hulst: Jacob Jordaens Mercatorfonds, Antwerpen 1982; Jacob Jordaens (1593-1678): Tableaux et tapis series, kat. R.-A. D’Hulst, Nora De Poorter & Marc Vandenven, izd. Hans Devisscher & Nora de Poorter, zv. 1-2, Koninklijk Museum voor Schone Kunsten, Anvers 1993 [rk]; De Maere & Wabbes: Illustrated Dictionary, zv. I in II, 1994.

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.
Learn more about the period