Domov/Avtor/Luca Giordano

Luca Giordano - 1600–1700

((Neapelj, 1634 – 1705))

Rojen 1634 v Neaplju, kjer je 1705 umrl. Najprej se je učil pri očetu Antoniu, nato pa pri Riberu do ok. 1650. Okoli 1652, ko je Ribera umrl, je odšel v Rim, kjer je natančno študiral dela Pietra da Cortona. Obiskal je Bologno, Parmo in Benetke, kjer je kopiral Tiziana, Tintoretta, Veroneseja in Jacopa Bassana. Po veliki kugi v Neaplju se je 1656 vrnil v rojstno mesto in tekmoval z Mattijem Pretijem. Umetnika sta vplivala drug na drugega; Giordano je od Pretija prevzel stroge gibe figur in dramatične poudarke. Slikal je za cerkve v Benetkah, Padovi in Montecassinu, iz let 1682/86 so njegove freske v palači Medici-Riccardi v Firencah. Španski kralj Karel II. ga je povabil v Madrid, kjer je slikal v Kraljevi palači, v katedrali v Toledu in Escorialu ter močno vplival na razvoj španskega slikarstva 18. stoletja. Leta 1702 se je vrnil v Neapelj. Giordano je naslikal zelo veliko število slik in obsežne cikle fresk. Imenitno je obvladal slikarske tehnike in tako hitro ustvarjal, da so mu rekli “fa presto” (hitro dela – urni slikar). Utrdil je slavo neapeljskega slikarstva in šteje med najbolj iznajdljive baročne slikarje.

Lit.: Oreste Ferrari-Giuseppe Scavizzi, Luca Giordano: L’opera completa, zv. I-II, Napoli 1992.

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.
Learn more about the period