Domov/Avtor/Maestro Jacopo

Maestro Jacopo - 1600–1700

(-)

Arhivski dokumenti izpričujejo nekega “Maestra Jacopa” kot avtorja treh velikih slik v cerkvi Santa Maria in Aquiro v Rimu. Te predstavljajo Kronanje s trnovo krono, Bičanje in Objokovanje. Najprej so jih pripisali Gerritu van Honthorstu (1590-1656), nato Trophimu Bigotu (1579-1649?) iz Arlesa v Franciji; kritika je okrog njih izoblikovala sklenjeno skupino stilno precej homogenih slik. Skupina razkriva dokaj tesne zveze s Honthorstom, z Matthiem Stomerjem in Georgesom de La Tour, hkrati pa je videti tudi vplive Carla Saracenija in Bartolomea Manfredija. Za slike “Maestra Jacopa” je značilen močan kontrast svetlobe in senc, ki ga ustvarjajo sveče in svetilke; te močno osvetljujejo figure, ki jasno izstopajo pred temnim ozadjem brez vsakršnih arhitekturnih ali pokrajinskih nadrobnosti.

Lit.: Benedict Nicolson: Caravaggism in Europe, druga popravljena in dopolnjena izd. (Luisa Vertova), zv. 1-3, Torino 1990, zv. I, str. 59-64, sl. v zv. II.

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.
Learn more about the period