Domov/Avtor/Massimo Campigli

Massimo Campigli - Od 1918 dalje

((Berlin, 1895 – Saint-Tropez, 1971))

Rodil se je 1895 v Berlinu in umrl 1971 v Saint-Tropezu (Francija). Mladost je preživel v Firencah, 1909 se je z družino preselil v Milano, kjer se je povezal s skupino futuristov. V zgodnji mladosti ga je bolj privlačevala književnost kakor likovna umetnost. Kot novinar Corriere della Sera je 1919 odpotoval v Pariz in začel ustvarjati kot slikar avtodidakt: poglabljal se je v slike Pabla Picassa, Fernanda Légera, Amédéja Ozenfanta in Carla Carrája. Kmalu si je ustvaril dokaj oseben slog, v katerem se izraža eleganten primitivizem; do njega je prišel tako, da je prevzel kompozicijske sheme kubističnega izvira in motive grške arhaike ter etruščanske (od 1928) in indijske umetnosti. Antični nadih njegovih slik je pogosto še poudarjen s tehnično pripravo platen, katerih površina posnema površino kamna, tako da se zdi, kot da gre za fresko. Campigli je ustvaril veliko število slik, pa tudi freske v Padovi, Milanu in Ženevi.

Lit.: Novecento/1, Milano 1992 (biogr. Giuliana Tommasella); Campigli: Prigioniero di vite trascorse, ured. Franco Basile, Bologna 1992; Novecento/2, zv. I-II, Milano 1993 (biogr. Giuliana Tomasella); Disegno italiano del Novecento, Milano 1993; Massimo Campigli, ured. Bruno Mantura & Patrizia Rosazza Ferarris, Milano 1994 [rk].

Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo. Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
Learn more about the period