Home/Author/Massimo Campigli

Massimo Campigli - Od 1918 dalje

((Berlin, 1895 – Saint-Tropez, 1971))

Born 1895 in Berlin, died 1971 in Saint-Tropez (France). He spent his youth in Florence, in 1909 he moved with his family to Milan, where he joined the Futurists. At first he was more attracted by literature than by art. As a journalist for the Corriere della Sera he went to Paris in 1919, where he painted as an autodidact: he studied the work of Pablo Picasso, Fernand Léger, Amédé Ozenfant and Carlo Carrà. Soon he developed a quite individual style in which he expressed an elegant primitivism; this was the result of an amalgam of the compositional schemes of Cubist origin and motifs of Greek antiquity and Etruscan (from 1928 onwards) and Indian art. The feeling of antiquity in his paintings is often still further emphasised by the technical preparation of the canvases so as to make the surface look like stone, giving the impression of a fresco. Campigli painted a large number of paintings, and also frescoes in Padua, Milan and Geneva.

Lit.: Novecento/1, Milano 1992 (biogr. Giuliana Tommasella); Campigli: Prigioniero di vite trascorse, Editor Franco Basile, Bologna 1992; Novecento/2, Vol. I-II, Milano 1993 (biogr. Giuliana Tomasella); Disegno italiano del Novecento, Milano 1993; Massimo Campigli, Editor Bruno Mantura & Patrizia Rosazza Ferarris, Milano 1994 [ex. cat.].

Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo. Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
Learn more about the period