Langus se je v svojih freskah opiral na baročno tradicijo iluzionizma, množičnih prizorov in poudarjene čustvenosti, zato je veljal za »zadnjega baročnega slikarja« na Slovenskem. Na dunajsko slikarsko akademijo je odšel šele v svojih poznih dvajsetih letih. Poleti je delal kot freskant, pozimi pa je v ateljeju ustvarjal oljne slike, največ portrete, a tudi veliko del za cerkvene naročnike. Večina del iz Langusovega opusa sodi v čas bidermajerja, širšega kulturnozgodovinskega pomena pa so njegove upodobitve kranjskih, zlasti ljubljanskih meščanov.