Rojen 1605 v Padovi, umrl 1687 v Benetkah. Prva učna leta naj bi preživel v Padovaninovi delavnici. Leta 1628 je odpotoval v Carigrad, 1632 je bil ujet na grški ladji in kot suženj pripeljan v Tunis, od koder je ušel na Malto. Leta 1633 se je izkrcal na Siciliji, 1637 je odpotoval v Lizbono, Španijo in južno Francijo, 1638 se je naselil v Rimu, kjer se mu je rodil sin Marco, poznejši slikar in očetov pomočnik. V Sieni, kamor je odpotoval 1641, je naslikal Rop Sabink in druga dela, v Firencah fresko na stropu oratorija Sv. Filipa Nerija. Obiskal je tudi Bologno. V Benetkah se je naselil 1643, vmes pa se je 1658-59 zaradi naročil mudil na Dunaju, Madžarskem, Češkem in v Nemčiji. Dož Francesco Molin ga je 1653 imenoval za viteza sv. Marka (Cavaliere di S. Marco). Liberi je živel razgibano in razkošno, ni mu manjkalo ne denarja ne slave, vendar tudi ne govoric in zavisti. Bil je izobražen, v svojih delih pa je težil, kot je zapisal Sandrart (1683), “za ljubkostjo in milino”. Z erotičnimi in posvetnimi temami je zaslovel v Srednji Evropi med plemstvom in zbiralci. Zanetti ga je (1771) ocenil: “Z veseljem je slikal akte, zlasti ženske, ki so vrh njegovega dela.” Upodabljal je mitološke, literarne, zgodovinske (Zmaga Benečanov pri Dardanelah za Doževo palačo,1660-64) in biblijske scene, redkeje pa portrete. Na Liberija je v Rimu vplivalo delo Carraccijev in Pietra da Cortona, v Benetkah je marsikaj pridobil od florentinskega prijatelja Sebastiana Mazzonija, nič manj pa od sodobnega slikarstva, s katerim se je srečal na mnogih potovanjih. Izurjenost v slikanju neba in bogatih oblačil odkriva Veronesejev vpliv. Liberi je pomemben kot začetnik razvoja beneškega baročnega slikarstva. Njegov slog sega prek mlajših sodobnikov (Gregorio Lazzarini, Antonio Molinari) do beneških slikarjev 18. stoletja, kot so Giannantonio Pellegrini, Sebastiano Ricci in celo Francesco Guardi.
Lit.: Roaolfo Pallucchini: La pitura veneziana del Seicento, I, Milano 1981 in 1993; Seicento, zv. I-II, Milano 1989 (besedilo Nicosetta Roio).