Pietro Liberi - 1600–1700

((Padua, 1605 – Venice, 1687))

Born 1605 in Padua, died 1687 in Venice. He is said to have spent his first training years in Padovanini’s workshop. In 1628 he travelled to Constantinople, in 1632 he was captured on a Greek ship and taken to Tunis as a slave, from where he escaped to Malta. In 1633 he landed on Sicily and in 1637 travelled to Lisbon, Spain and the south of France, in 1638 he settled in Rome, where his son Marco, who later also became a painter and his father’s assistant, was born. In Siena, where he went in 1641, he painted the Rape of the Sabine Women and other works, in Florence a fresco on the ceiling of the Oratory of Saint Philip Neri. He also visited Bologna. He settled in Venice in 1643 and in 1658–1659 worked on commissions in Vienna, Hungary, Bohemia and Germany. In 1653 the Doge Francesco Molin appointed him a Knight of Saint Mark’s (Cavaliere di San Marco). Liberi lived an eventful and luxurious life, with no lack of either money or fame, but also of gossip and envy. He was educated, but in his work he strove, as Sandrart wrote in 1683, “for grace and sweetness”. With erotic and secular subjects he made a name for himself among the aristocracy and collectors in Central Europe. Zanetti wrote in 1771 that: “he delighted in painting nudes, especially female ones, which were his best work.” He depicted mythological, literary, historical (The Victory of the Venetians at the Dardanelles for the Doges’ palace, 1660-64) and biblical scenes, more rarely portraits. In Rome Liberi was influenced by the work of the Carraccis and of Pietro da Cortona, in Venice he learned much from his Florentine friend Sebastiano Mazzoni, but no less from the contemporary painting which he met on his many travels. His facility in the depiction of skies and rich clothing reveals the influence of Veronese. Liberi is important as the initiator of the development of Venetian Baroque painting. His style goes beyond his younger contemporaries (Gregorio Lazzarini, Antonio Molinari) to the Venetian painters of the 18th century such as Giannantonio Pellegrini, Sebastiano Ricci and even Francesco Guardi.

Lit.: Rodolfo Pallucchini: La pittura veneziana del Seicento, I, Milano 1981 and 1993; Seicento, Vol. I-II, Milano 1989 (Text: Nicosetta Roio).

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.
Learn more about the period