Domov/Avtor/Renato Birolli

Renato Birolli - Od 1918 dalje

((Verona, 1907 – Milano, 1959))

Rojen 1907 v Veroni, umrl 1959 v Milanu. Slikarstvo je začel študirati na akademiji “G. B. Cignaroli” v Veroni, od koder so ga zaradi “nediscipline” nagnali in se je 1927 preselil v Milano. V Milanu in Paviji se je ukvarjal z raznimi deli, med drugim tudi z dekoracijami v tehniki fresk in sgraffitov. Leta 1929 je postal tiskarski korektor pri “L’Ambrosiano”. V Pariz je prvič odpotoval leta 1936, kjer so ga navdušila van Goghova in Cézannova dela. Leta 1938 je bil pobudnik milanskega umetnostnega gibanja “Corrente”, 1946 je podpisal Manifesto della Nuova Secessione artistica. Vpliv van Gogha je deloval nanj kot odgovor na klasicistično usmerjenost skupine Novecento in metafizično slikarstvo. Birollijev ekspresionizem je nato doživel spremembe pod vplivom Oskarja Kokoschka, Jamesa Ensorja in rimskega slikarja Gina Bonichija, imenovanega Scipione. Birolli, ki je o umetnosti tudi pisal, je aktivno sodeloval v odporniškem gibanju proti nacistom.

Lit.: Renato Birolli, ured. Pia Vivarelli, Milano 1989 [rk]; Novecento/1, zv. I-II, 1992 (biogr. Laura Lorenzoni); Novecento/2, zv. I-II, 1993 (biogr. Laura Lorenzoni); Disegno italiano del Novecento, Milano 1993.

Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo. Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
Learn more about the period