Home/Author/Renato Birolli

Renato Birolli - Od 1918 dalje

((Verona, 1907 – Milan, 1959))

Born 1907 in Verona, died 1959 in Milan. Birolli first studied painting at the “G. B. Cignaroli” Academy in Verona, from which he was expelled for “lack of discipline”, and moved to Milan in 1927. In Milan and Pavia he tried various things, he also painted decorations in fresco and scratchwork techniques. In 1929 he became proof-reader at “L’Ambrosiano”. He first went to Paris in 1936, where he was impressed by the works of van Gogh and Cézanne. In 1938 he initiated the “Corrente” art movement in Milan, in 1946 he signed the Manifesto della Nuova Secessione artistica. Birolli was influenced by van Gogh as a response to the classicist orientation of the Novecento group and Metaphysical Painting. His expressionism later changed under the influence of Oskar Kokoschka, James Ensor and the Roman painter Gino Bonichi, called Scipione. Birolli, who also wrote about art, was an active member of the resistance movement against the Nazis.

Lit.: Renato Birolli, Editor Pia Vivarelli, Milano 1989 [ex. cat.]; Novecento/1, Vol. I-II, 1992 (biogr. Laura Lorenzoni); Novecento/2, Vol. I-II, 1993 (biogr. Laura Lorenzoni); Disegno italiano del Novecento, Milano 1993.

Tretja renesansa na Slovenskem

Dvajseto stoletje je tretje obdobje v zgodovini, ki je Ljubljano dvignilo v tvorno umetnostno središče na slovenskem etničnem ozemlju. Ta čas pri nas označujejo umetnostni pojavi, ki so jih oblikovala svetovna umetnostna središča, le redko pa lahko prepoznamo simptome domače tradicije in kontinuitete. Čeprav ekspresioniste običajno prištevamo k historičnim avantgardam, pa je znotraj skupine še vedno nujno ločevati med kontinuiteto in radikalnostjo. Dolga senca secesije zlasti v ekspresionističnem opusu Franceta in Toneta Kralja in pri nekaterih drugih v Pragi šolanih predstavnikih generacije se preko ekspresivnih predvojnih slik Frana Tratnika pne od trdega jedra z Gustavom Klimtom in Wiener Werkstätte s preloma stoletja. Njihovi posodobljeni oblikovni prijemi so še vedno pogosto ujeti v kalup alegorične interpretacije. Tej se ne izvije povsem niti Stane Kregar z nadrealistično maniro, ki jo je posvojil v Pragi. Dominantni veji postavljamo obetavnejšo vzporednico barvnega intimizma starejše generacije z razmerjem med sliko Cvetje, sadje in vrč Alekseja Jawlenskega in Jakopičevo Savo. Barvni realizem tridesetih let je v generaciji ali dveh strnila zagrebška akademija (Maksim Sedej, zgodnji Zoran Mušič in Gabriel Stupica) vzporedno pa je Gojmir Anton Kos izjemen predstavnik čistega slikarstva, ki je prav tako gradilo na ortodoksnih izhodiščih Courbetovega in Manetovega realizma. Frančišek Smerdu med kiparji sodi k tej generaciji. S temi predstavniki, ki so se z avtoriteto in pedagoškim udejstvovanjem naselili v jedru novoustanovljene ljubljanske akademije, so se v drugi polovici stoletja razmahnile modernistične tendence, vse do poznih sedemdesetih let še vedno v senci avtoritete Pariza kot umetnostnega središča. Mlajši, kot je Marij Pregelj in od kiparjev Jakob Savinšek, Drago Tršar in Stojan Batič sodijo v to eminentno družbo. Predstavniki italijanskega slikarstva tridesetih let, kot so Gino Severini, Giorgio Morandi in Filippo de Pisis, dokazujejo, da je slovenska umetnost v tem stoletju presegla meje regionalnih ambicij in dosežkov.
Learn more about the period