Eberhart Keilhau - 1600–1700

((Helsingør, 1624 − Rome, 1687))

Born 1624 in Helsingor in Denmark, died 1687 in Rome. His father, Caspar Kegelhoff (Keilhau), was a German painter from Meissen, who emigrated to Denmark. He was in all probability the artist’s first teacher, while the second was the Copenhagen painter Morten van Steenwickel, with whom Keilhau studied for six years, and then another two years with Rembrandt in Amsterdam (1642–44). He remained in Holland until 1651. On the way to Italy he stopped in Cologne, Frankfurt and Augsburg, 1651 he arrived in Venice via the Tyrol. In 1654 he was active in Bergamo, in 1656 he arrived in Rome, where he remained until his death. Beside portraits and religious scenes Monsu Bernardo, as he was called in Italy because he was a foreigner, also painted many scenes of folk life, of farmers and simple people. These scenes (most of which have darkened today because of their bitumen priming) were quite important for Italian painting both in Rome and elsewhere on the peninsula. They initiated a new style of realistic painting, whose subject matter, typology and composition can be discerned in the work of many artists of the following generations.

Lit.: Minna Heimbürger, Bernardo Keilhau detto Monsu Bernardo, Roma 1988; Seicento, Vol. I-II, Milano 1989 (biogr. Nicosetta Roio).

Od manierizma k baroku

Čeprav v tem obdobju prevladujejo zgodnjebaročna uvožena dela in dela potujočih umetnikov, je 17. stoletje postavljalo temelje za prihodnost. Politične razmere so se nekoliko umirile, čeprav se je razdivjala tridesetletna vojna, in naročništvo se je začelo postopoma prebujati. Ključni dogodki so bili prihod jezuitov v Ljubljano, dejavnost polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, predvsem njegove bakrorezne delavnice na gradu Bogenšperk, ob koncu stoletja pa je bila ustanovljena ljubljanska Academia operosorum. V 17. stoletju so kiparstvo na Slovenskem zaznamovali tako imenovani zlati oltarji. To so bili praviloma iz lesa izrezljani, bogato okrašeni polihromirani in pozlačeni oltarni nastavki s prav značilno hrustančevinasto ornamentiko, ki se je spremenila v vinsko trto z grozdi in prekrila arhitekturne člene in na koncu prerastla v akantovo listje, pod katerim so arhitekturne oblike povsem izginile. V nastanek zlatih oltarjev so bile vpletene različne likovne zvrsti: grafika, rezbarstvo, pozlatarstvo, slikarstvo. Nabožno slikarstvo prve polovice stoletja vsebuje še manieristične prvine, v drugi polovici se množijo tudi svetni motivi, zlasti žanr in plemiški portreti. Dela odsevajo predvsem severnjaške zgodnjebaročne vplive. Med vidnejše prišleke, ki so se s svojimi delavnicami udomačili na Kranjskem, sta se zapisala slikar in pozlatar Hans Georg Geiger von Geigerfeld v sredini stoletja, priseljen na Kranjsko iz osrednjealpskega prostora, in Flamec Almanach v tretji četrtini 17. stoletja, znan samo po vzdevku in gostujoč v naših krajih samo nekaj let. O Almanachovi izjemni produktivnosti in sposobnostih pričajo redka ohranjena dela, Valvasorjevi zapisi in plemiški zapuščinski inventarji.
Learn more about the period