Prizor se odigrava v klasično občuenem arhitekturnem okolju, medtem ko so orientalske značilnosti, ki se približujejo turškim, nakazane s kostumi glavnih figur. V glavnih kompozicijskih črtah ima slika (z mnogimi variantami) izhodišče v slavni podobi Carla Van Looja (Nica 1705 – Pariz 1765), ki je signirana in datirana z letom 1737 in je shranjena v Wallace Collection v Londonu (inv. P. 451). Slika francoskega umetnika je bila v lasti pruskega kralja in poljskega kralja Stanislava Avgusta. Zrcalno obrnjena kompozicija naše slike dokazuje, da je ta posneta po neki grafiki, konkretno po tisti, ki jo je naredil (zrcalno obrnjeno) Claude-A. Littret leta 1766 in jo poimenoval Koncert Velikega Sultana. Van Loojev original je doživel veliko število posnetkov. Naša slika ima še drugo verzijo, ki se je znašla leta 1983 v pariški umetnostni trgovini (Galerie Pardo, 64 x 98 cm). Ta razkriva številne spremembe v arhitekturnem ozadju, v lestencu na sredi in še v manjših nadrobnostih. Naslikana je prav tako z oljem na platno. Pripomnimo naj, da je francoski model doživel neko spremembo – in enako tudi Henricijeva interpretacija –, ki zdaleč spominja na nekatere notranjščine Pietra Longhija. Močno osvetljena glava starca na levi, ki jo vidimo od spredaj pred odprtino vrat, izhaja menda od ene tistih glav, ki jih je naslikal Giovanni Battista Tiepolo in vrezal v baker Domenico Tiepolo; objavljene so bile med leti 1770 in 1774.